10.8.2018

MP #52: Še so rezerve

Tako kot mnogo stvari v svetu, se spreminjajo tudi stvari v nogometu in v nogometni organizaciji. Ob mojem velikem spoštovanju do prostovoljnega dela in zanesenjakov si danes sam sploh ne morem več predstavljati, da bi organizacijsko delo v klubih PLTS lahko temeljilo na prostovoljni bazi.

Kot človek, ki sem polovico življenja preživel v socializmu in nekdanji Jugoslaviji, sem bil navajen na oblike prostovoljnih delovnih akcij. Še posebej delovanje v raznih športnih društvih brez take oblike sploh ni bilo možno predstavljati. Ker oblik kapitalizma pač še nismo poznali, me je že takrat zelo mikalo, kako se delovanj v takšnih organizacijah lotevajo v najbolj razvitih državah v svetu.

Leta 1984 se mi je ponudila imenitna priložnost, da sem lahko za radio Ljubljana ves mesec spremljal letne olimpijske igre v Los Angelesu. Poleg službenih aktivnosti, me je osebno najbolj zanimalo, kakšen odnos imajo Američani do prostovoljstva in organizacije takšnih prireditev. Ugotovil sem, da je bilo vodstvo prireditve zaupano 4-im ključnim ljudem z bogatimi izkušnjami, ki so preko organizacijskega odbora prevzeli in koordinirali vse potrebne nadaljnje aktivnosti in sestavili model organizacije, v kateri so sposobni voditelji prevzeli točno v naprej definirane naloge. Tisto kar me je najbolj presenetilo, pa je bila velika množica prostovoljcev, ki so se bili pripravljeni prostovoljno, tako kot takrat pri nas, vključiti v delo in prevzeti določene naloge.

Organizacijski odbor je skupaj, če se ne motim, angažiral okoli 20.000 prostovoljcev, tistih, ki so na tak način sodelovati pa je bilo še štirikrat več. Ker sem kasneje opravil kar nekaj pogovorov z različnimi prostovoljci, sem bi presenečen, kako ponosno so mi vsi po vrsti pripovedovali kako srečni so, da lahko sodelujejo pri takšni zgodbi.

Ta njihova pripadnost se mi je zelo globoko vtisnila v spomin, saj kaj takšnega od kapitalistične države, kjer naj bi bila pomembna zgolj denar in zaslužek, takrat resnično nisem pričakoval.

Danes zelo dobro vem, kako velika je razlika med tem, kaj si ljudje lahko predstavljajo v svoji domišljiji in med tem, kako je v resnici. Od takrat tudi slepo ne verjamem vsem najrazličnejšim informacijam in tudi razumem, če me kdo, ki ni član kluba vpraša, koliko zaslužim s tem, ko se ukvarjam tudi z nogometno šolo in klubom. Običajno pa nihče sploh nič ne vpraša, temveč si vsak misli svoje. Začel sem spoštovati tudi vodstvo takratnega organizacijskega odbora olimpijskih iger, še posebej ko sem kasneje izvedel, da je bil projekt iger za Los Angeles celo pozitiven, kar je bil prvič v vsej zgodovini olimpijskih iger. Seveda ni zelo realno pričakovati, da bodo ljudje vedno in povsod pripadni najrazličnejšim projektom. Bo pa verjetnost zato mnogo večja, če gre za dobro zgodbo in projekte na katere smo lahko vsi skupaj ponosni. Mislim, da bi to lahko postala nekoč tudi zgodba o NK Bravo, čeprav nam do prave pripadnosti manjka še zelo veliko. Ni nujno, da je to slaba novica, prej dobra, kar pomeni, da imamo na tem področju še neizkoriščene rezerve in hkrati priložnost za napredek.

Darko Klarič
častni  predsednik NK Bravo 

PRIHODNJIČ: Primer kluba Zarica Kranj (Darko Klarič)

TUKAJ najdete vse zapise z rubrike MOJ POGLED. 

 


MEDIJSKI POKROVITELJ