Moj pogled: Ni me strah prihodnosti

Svoje delo kot predsednik NK Bravo počasi končujem. Pred rednim, ki bo hkrati tudi volilni, zbor članov, 22. februarja, mi kot predsedniku ni ostalo več veliko nalog. Poslovil in zahvalil sem se tudi članom nadzornega odbora, saj je prav, da nov predsednik izbere svojo ekipo. Disciplinska komisija v našem klubu pravzaprav ni imela nobenega resnega dela, vseeno pa se tudi njenim članom iskreno zahvaljuje.

Končana je že tudi bilanca za poslovno leto 2017, s proračunom 2018 pa so tudi že zagotovljena sredstva  za mladinski program. To pomeni, da bo novi predsednik v svoje roke dobil urejen in dobro organiziran klub in bo tako lahko  na področju mladinskega dela naredil nov kakovosten premik v razvoju.

Mene pa čaka nov, spet izjemno zahteven izziv. Članska ekipa je resnično le ena od skupaj kar enajstih selekcij NOGOMETNE ŠOLE BRAVO, vendar predstavlja zelo zahtevno nalogo. Ta ni zgolj finančne narave, bolj gre za zgodbo, ki naš klub razlikuje od drugih primerljivih nogometnih zgodb.

Čeprav je za javnost najpomembnejši in najodmevnejši praviloma zgolj športni rezultat, bo za nas ta še posebej zahteven. Moj cilj je, da to dosežemo z mladimi, predvsem v naši šoli vzgojenimi nogometaši. Marsikdo izven kluba me prepričujejo, da je takšno moje razmišljanje smešno in utopično.

Seveda tudi sam nisem tako naiven in dobro se zavedam, da se z najuspešnejšimi, ko bomo enkrat v Prvi ligi, ne bomo uspeli enakovredno kosati zgolj z našimi mladimi igralci. Dobro se tudi zavedam, da bo za naše mlade nogometaše zanimanje že prej, preden bomo prišli do prve lige. Seveda se strinjam tudi z mnenji, da je moja pot nenavadna in da bi bilo mnogo lažje sestaviti ekipo iz izkušenih nogometašev, ki jih je polna Evropa. Res je, da bi bila ta pot hitrejša, ampak ne bi bila v duhu in imenu, ki ga nosi naš klub. Vedno sem imel najraje težje poti, ki so se jih drugi raje izognili. Najbolj sem cenil tiste skromne fante, ki so si sami postavili visoke cilje, sam sem jim pri tem le pomagal.

Vem, da bomo v nekaj letih v Prvi ligi, ampak na svoj lasten način, brez sposojenih nogometašev in z lastnim kadrom. Spoštujem vse, ki razmišljajo drugače, ampak naša članska ekipa bo v veliki večini sestavljena iz domačih, slovenskih fantov. Ne bi rad, da me zaradi teh besed obsodi kdo za nacionalista, ki sovraži vse kar ni slovensko.

Ko bomo nekoč v Prvi ligi, bomo verjetno prisiljeni vsaj delno spremeniti filozofijo, saj bi bilo povsem nekorektno do naših nogometašev, da bi se zaradi naše usmeritve zadovoljili zgolj z vztrajanjem v 2. SNL. Ta liga je odlična in idealna za mlade nogometaše, toda za Prvo ligo bodo potrebne tudi spremembe in prilagoditve novim razmeram. 

Vendar je do takrat še daleč in sam že dolgo ne sanjarim več. Čeprav imamo zanimivo in perspektivno ekipo, samo po sebi to prav nič ne pomeni.

Pred nami vsemi je še ogromno dela, ki pa se ga kljub vsemu zelo veselim.

Dokler bo tako, me ni strah prihodnosti.

Darko Klarič