Sporočam vam, da sem po več kot  2 letih bolniške, po hudi prometni nesreči spoznala, da moje življenje ne bo več nikoli takšno, kot je bilo pred nesrečo. V kratkem bom invalidsko upokojena in čeprav sem do zadnjega verjela, da bi še lahko opravljala  delo v NK Bravo, kjer sem bila zaposlena, temu žal ne bo tako.

Težko sem se sprijaznila z dejstvom, da se bo moje življenje v trenutku tako spremenilo. Klub temu, da bi iskreno rada nadaljevala z delom v NK Bravo pa se zavedam, da je moje zgodbe v tem čudovitem projektu za vedno konec.

Ob tem, ko vas seznanjam z mojim novim statusom, bi se rada zahvalila vsem, ki so mi ob mojem delu pomagali in mi tudi po moji nesreči stali ob strani, me obiskali ali pa smo se slišali v telefonskih pogovorih. Vsem mladim nogometašem, mamicam in očkom, vsem zaposlenim v klubu, želim, da čim bolj uživate v svojih nogometnih zgodbah. Naj bodo vaše poti srečnejše in naj se vaše dobre sanje uresničijo. 

Kljub svojim hudim preizkušnjam vem, da me optimizem ne bo zapustil. Zato naj svoje pisanje končam z naslednjo mislijo: "Ostanite optimisti tudi vi. Razmišljajte pozitivno in se zavedajte, da zaradi malenkostih vzrokov ne smete nikoli dopustiti, da se vas poloti slaba volja. Predvsem pa se zavedajte, da morate imeti radi svoj klub, saj vam omogoča, da počnete to, kar imate najrajši. Vesele praznike in obilo sreče vam želim! "