BRAVO BRAVO: Fantom želimo predati življenjsko popotnico

Revija Bravo Bravo izhaja že dobrih 10 let in prav tolikokrat se je v njej pojavil tudi Dejan Močnik, športni direktor NK Bravo. V klubu je začel kot trener, bil je tudi vodja mladinskega programa, kasneje pa je prevzel funkcijo, ki jo uspešno opravlja še danes. Tako kot njegova pot, se je spreminjala tudi klubska.

Ste eden izmed tistih, ki ste v klubu od samega začetka. Se lahko 15-letno pot strni v stavek, dva?

Zelo težko. Veliko stvari se je zgodilo v tem obdobju. S Tomažem Petrovičem, ki je bil tudi zraven ob ustanovitvi kluba, sva se že večkrat dotaknila ideje o almanahu in mogoče bo tudi za to čas. Je pa res, da smo prehodili zares lepo pot. Imeli smo vzpone in padce, ključnega pomena pa je, da na številnih področjih še naprej rastemo.

Letošnja tema za vas kot športnega direktorja bo ustvarjanje, razvijanje in na koncu tudi prodaja igralcev. Ni skrivnost, da je to eden ključnih dejavnikov za uspešno poslovanje in delovanje kluba,. Toda, ali ste si na začetku poti, leta 2006, predstavljali, da boste ustvarjali igralce primerne za nemški, norveški ali portugalski prvoligaški nogomet?

Poudarek ob ustanovitvi kluba je bila vzpostavitev vseh mladinskih selekcij, s katerimi smo želeli čim prej priti v najvišje lige v Sloveniji. To nam je uspelo v rekordnih štirih letih, skoraj istočasno pa so se začele odvijati tudi stvari na področju odhodov in prodaje. Seveda se je to področje najbolj intenzivno začelo razvijati s člansko ekipo in njenimi uspehi.

Kolikšen delež klubskega proračuna predstavlja zaslužek od prodaje igralcev?

Večina slovenskih klubov je odvisna od prodaje igralcev in mi nismo izjema. Nekje med 30-35 % proračuna ustvarimo s prodajo igralcev. To ni majhen znesek, doseči pa ga je možno samo z dobrim delom stroke in pravimi igralci.

Zadnja, ki sta zapustila NK Bravo, sta bila David Brekalo in Igor Vekić, seveda pa nista edina. Pred leti je v Bundesligo prestopil Domen Gril, pred njim je v mlajše selekcije Benfice odpotoval Žan Jevšenak, Amir Feratović je v Romi... Tudi Mitja Križan je vmes prestopil v Belgijo, pa Milan Tučić, ki zdaj igra na Japonskem. Pridih Brava se čuti od Pacifika do Atlantika.

To si želimo in za to tudi delamo. V prvi vrsti želimo priložnost za razvoj ponuditi mladim slovenskim fantom. Ko se ponudi priložnost in pojavi zanimanje, pa smo tudi zelo veseli in jim omogočimo prestop v tujino. Ne sme pa to predstavljati stresa, saj se z odhodom enega igralca pojavi priložnost za drugega. Ta mora seveda pokazati, da je iz pravega testa, da se tudi njemu omogoči prehod na višji nivo. To je naša filozofija, ki se je držimo. 

Koliko kontakta imate še z Davidom in Igorjem?

Z Igorjem sva že dogovorjena, da greva ob prvi priložnosti na kosilo in malce pokramljava o njegovih izkušnjah na Portugalskem. Tudi z Davidom imava še naprej dokaj redno komunikacijo prek socialnih omrežij in drugih kanalov. Tudi če igralec ni več član NK Bravo, se odnosi še naprej negujejo. Ne nazadnje sta bila oba zelo dolgo naša igralca, Igor od 16 leta, David celo od rosnega osmega leta. Stkane vezi v tem obdobju se ne pretrgajo. Trudimo se ohranjati stike z vsemi, saj so vse izkušnje in informacije iz tujine dobrodošle tudi za klub, igralci pa se bodo morda kdaj vrnili domov in kariere zaključevali prav v NK Bravo. 

Da igralcu v tujini uspe, pa ne potrebuje zgolj izjemnega nogometnega znanja. Izredno pomembna je tudi druga komponenta, tista življenjska, ki se ji pri Bravu še posebej posvečate.

Osnova vsega je vzgoja poštenih, odločnih in samozavestnih posameznikov. Fantom želimo predati življenjsko popotnico in to počnemo že v mlajših selekcijah. Z njimi sodelujemo, jih spodbujamo, pomagamo ter usmerjamo. Tukaj bi se zahvalil tudi vsem našim trenerjem, ki so in še bodo delali z našimi fanti. Prav njihov pečat igralcem namreč omogoča optimalni nogometni in tudi osebnostni razvoj. Gre za proces nogometnega dozorevanja, kjer imajo razumljivo veliko vlogo tudi starši in šola. Nekateri igralci potrebujejo več časa in pozornosti, drugi manj. Trudimo se poskrbeti za vse.

Se lahko skozi to nogometno odraščanje prilagodi in usmeri igralca, da postane tržno zanimiv?

Ogromno dejavnikov vpliva na končni rezultat vsakega posameznika. Dejstvo je, da je nekaj zapisano v genih, saj ima vsak svoje fiziološke značilnost. Potem je treba potencial igralca znati prepoznati in ga postaviti na pravo igralno mesto. Nato je treba temu dodati še vso delo in usmerjanje trenerjev skozi celoten proces nogometnega razvoja, da se sploh lahko začnemo pogovarjati o prehodu na višji nivo oziroma o igranju v tujini.

Seveda vsak klub razmišlja nekoliko drugače, vsak zadovoljuje svoje potrebe. Pri Bravu sledimo modelu igre prek katerega fantje prejemajo značilnosti modernega, sodobnega nogometa. Gre pa vse v smeri hitrosti, agresivnosti, sprejemanja pravih odločitev v dani situaciji ter seveda v smeri taktične in tehnične zrelosti.

Preko Nogometne šole Bravo je v svet odšlo že kar nekaj igralcev. Vsak prestop v tujino meče svetlo luč na nogometno šolo, usmeritev NK Bravo in nenazadnje na dejstvo, da znamo tudi v Sloveniji dobro delati z mladimi fanti.

Največja umetnost v nogometu je, da se obdržiš v tujini. Kajti konec koncev v tujino ni tako težko priti. Obstajajo določene lige in določeni klubi, ki iščejo mlade fante, čeprav na tem mestu teh klubov in lig ne bi želel izpostavljati. Toda dejstvo je, da se 90 odstotkov fantov od tam vrne razočaranih. Ko fantje zapustijo Bravo, je zame zelo pomembno, da naredijo korak naprej. Še bolj pomembno pa je, da fantje korake naprej delajo nato tudi v tujini.

Veseli nas zgodba Žana Jevšenaka, ki je nedolgo nazaj podpisal novo petletno pogodbo z Benfico. Nanj torej resno računajo in verjamem, da bo Žan naredil še veliko korakov naprej in da bo morda nekoč zaigral tudi za člansko ekipo portugalskega velikana.

Kot ste že omenili, pa ne uspe vsem, ki se podajo v tujino. Tudi Mitja Križan se je iz Brava napotil v Belgijo in se nato vrnil v Ljubljano, kjer znova napreduje.

Vsak pri sebi mora realno oceniti trenutno situacijo. Pri Mitji gre za specifičen primer, ampak on sam je iz tega potegnil največ. Od nas je odšel kot napadalec oziroma krilni napadalec in v Belgiji na tem položaju odigral tudi nekaj tekem. V nadaljevanju sezone nato ni več dobil veliko priložnosti. Ko se to zgodi, postaneš nezadovoljen. Uspeli smo se dogovoriti za njegovo vrnitev in sprva smo ga znova postavili v napad, saj nam je manjkal krilni napadalec.

Kasneje smo se odločili za spremembmo njegove igralne pozicije in moram reči, da je Mitja v trenutku pokazal neizmerno veliko potenciala. Ni še odigral veliko tekem na položaju branilca, a z vsakim obračunom napreduje. Iz slabe izkušnje je potegnil maksimum, se prilagodil in zdaj znova igra vrhunsko. Njegov karakter je nesporen, gre za izjemnega fanta in veseli smo, da je član NK Bravo.

Koliko pa je bilo pogovorov o spremembi položaja, o drugačni vlogi na zelenici. Mitja je vendarle skozi vse mladinske selekcije zabijal in ne preprečeval gole.

Brez komunikacije in skupnega dialoga pač ne gre. Tudi v takšnih primerih je treba prisluhniti in se pogovoriti. Iz tujine se je Mitja vrnil z novimi izkušnjami in dodatno zrelostjo. Sam si je želel nekaj spremeniti in vlogo centralnega branilca je takoj vzel za svojo. Nič ni okleval. Od trenutka, ko smo z njim začeli delati v vlogi obrambnega igralca, se je njegova pot na tej poziciji začela strmo vzpenjati. Verjamem, da bo s takšnim pristopom in trdim delom tudi on dobil novo priložnost za igranje v tujini.

Pri NK Bravo delate dobro, lahko se pohvalite s prestopi številnih mladih igralcev. Kako pa se morda na tem področju povezujete klubi? Je možno najti skupni imenovalec pri slovenskih klubih? Da se morda začne delati podobno na področju celotne Slovenije?

Težko je v celoti odgovoriti na to vprašanje. Sam bi tu izpostavil stroko. Že dolga leta je moja želja, da se stroka poenoti na področju trenerske organizacije, Nogometne zveze Slovenije in seveda v povezavi s fakulteto. To je včasih sicer že obstajalo, z novim zakonom pa so se stvari spremenile.

Moje osebno mnenje je, da so stvari trenutno na bistveno slabšem nivoju kot pa so bile takrat, ko sem tudi sam vstopal na trenersko pot. Nerealno je pričakovati, da se zadeva popolnoma poenoti, ampak stroko bi pa morali voditi trije prej omenjeni subjekti. Strokovno razmišljanje v reprezentancah in klubih ter pri posameznikih bi moralo biti usklajeno. Vem, da se zadeve znova premikajo na bolje in komaj čakam, da na strokovnem področju slovenskega nogometa naredimo naslednje korake naprej.

Nenazadnje gre za skupen interes vseh. Če bi bilo delo v mlajših selekcijah usklajeno, oziroma bi delo zasledovalo iste cilje, bi bila konkurenca za mlade reprezentance večja. Posledično bi bili močnejši tudi klubi, igralci boljši, reprezentanca pa močnejša, s čimer bi se sklenil krog.

Cilj vsakega, ki dela v nogometu, bi moral biti, da se ustvari članskega reprezentanta. Mi se tega dobro zavedamo. Prav tukaj vidim ta interes za sodelovanje in strokovno usmeritev, ki jo moramo nujno spraviti na višji nivo. Tujina gre namreč z izjemno hitrostjo naprej in če bomo še malo zaspali, se nam ne piše nič dobrega.

Omenili ste, da se stvari obračajo na bolje. Potemtakem se klubi že povezujete na tej ravni? S kom sodelujete v Bravo?

Kontaktov je kar nekaj. Zelo dobre imamo z NK Maribor. Dobimo nemalo klicev trenerjev mlajših selekcij, s katerimi si izmenjujemo izkušnje ter mnenja. Ti klici se seveda obojestranski, da ne bo pomote. Zelo dobre odnose imam tudi z Oliverjem Bogatinovim, ki je trenutno športni direktor v Kopru, odlično pa sodelujemo tudi z Gorico. Z vsemi tremi klubi imamo odprte odnose, z njimi z veseljem delim naše izkušnje in strokovne usmeritve in tudi povratne informacije dobimo z njihove strani. Mislim, da je to prava pot, ampak žal je premalo tega. Mi bi si želeli deliti znanje in ga dobiti od drugih. Verjamem, da se lahko na tem področju še veliko naučimo in ostajam optimističen, da bomo šli naprej.

Kako sami ocenjujete vlogo NK Bravo v slovenskem nogometu skozi prodajo in ustvarjanje mladih igrlcev?

Naš vpliv skozi to prizmo ocenjujem kot pozitiven. Mladim slovenskim igralcem smo dajali in še naprej dajemo ogromno priložnosti in večinoma so se iz našega kluba prodajali ravno domači fantje. Nek doprinos k slovenskemu nogometu smo dali, ampak želimo si še več. Naša želja je, da bi imeli ekipo sestavljenih iz samih slovenskih igralcev, ampak trg je premajhen, da bi bilo to v tem trenutku izvedljivo. Zato se tudi oziramo v tujino, a tudi tam stremimo k isti filozofiji – čim mlajši, potencialno zanimivi fantje s pravim karakterjem. Verjamem, da je to prava pot in da bomo po njej hodili tudi v prihodnje.


MH