Ko razmišljam o začetkih zgodbe Bravo, se najprej spomnim na pobudnika – to je na Romana Bengeza, ki me je nagovarjal in naposled tudi nagovoril, naj za skupino mladih talentiranih fantov letnikov 1995 in 1996 ustanovim in začnem nogometno zgodbo povsem na novo. In tako je nastal NK Bravo.

Bengez, žal že pokojni, je tako postal ne samo pobudnik pač pa tudi prvi trener. Le nekaj mesecev po ustanovitvi so ti mladi fantje osvojili turnir Mundial v Celju (na povabilo Janija Žilnika), ko so v finalni tekmi premagali priznano Crveno Zvezdo.



Od takrat naprej je šel razvoj Brava, poimenovali so nas tudi Šiškarji, zelo hitro. Čeprav smo začeli s samo dvema selekcijama, smo tekom let delovanja postali prepoznavni predvsem po dobrem delu z mladimi. Seveda pa se kljub dejstvu, da smo že nekaj sezon v prvi ligi, zavedam, da je pred nami še veliko ciljev in tudi neizpolnjenih želja.

Sam osebno kot ustanovitelj kluba z nenavadnim imenom mogoče obžalujem zgolj to, da nam v teh letih ni uspelo kluba približati številčnejši množici gledalcev in navijačev. Zato si tudi želim doživeti obdobje novega atletsko-nogometnega stadiona v Šiški in polne tribune na uvodni otvoritveni tekmi.

Zelo sem ponosen na sodelavce s katerimi smo skupaj gradili zgodbo Bravo, jo razvijali in omogočali njeno rast. Bravo ima v primerjavi z ostalimi klubi kljub vsem mejnikom dokaj skromno a hkrati zelo bogato zgodovino.

Nov mejnik, ki je pred nami ni zgolj tekmovalne narave, pač pa tudi organizacijske in nenazadnje infrastrukturne. Kakšna prihodnost nas čaka, je v današnjih nemirnih časih v slovenskem nogometnem prostoru nemogoče napovedati, želim pa si, da bi stremeli k osnovni filozofiji kluba ter še naprej z lastnimi močmi delovali in poudarjali naš dnk.

Naša vrednost je dejansko lahko samo v uspešnem delovanju stroke in vseh ostalih, ki omogočajo enakomerno in zdravo rast ter delovanje v danih okoliščinah.