Močnik: Odhajam, a Bravo ostaja z mano

Po 19 letih se od NK Bravo poslavlja Dejan Močnik, ki se je odločil za novo karierno poglavje. Odhaja na Olimpijski komite Slovenije, nogomet pa bo ostal pomemben del njegovega življenja. V prehodnem obdobju bo še naprej pomagal klubu.

Ko je leta 2007 prestopil prag NK Bravo, je bil klub še na samem začetku svoje poti. Imel je dve mlajši selekciji, veliko idej in še več entuziazma. Devetnajst let pozneje se od kluba poslavlja kot športni direktor, za njim pa ostaja zgodba, prepletena z rastjo, uspehi in razvojem, ki ga je soustvarjal praktično od prvega dne.

V tem času je opravljal številne vloge – od trenerja mlajših selekcij in vodje mladinskega programa do športnega direktorja. Bil je del vseh največjih mejnikov kluba: napredovanja v Prvo ligo, prvih evropskih nastopov, številnih naslovov državnih prvakov mlajših selekcij ter razvoja igralcev in trenerjev, ki danes uspešno delujejo doma in v tujini.

Dejan Močnik se je odločil za novo življenjsko poglavje. Kariero nadaljuje na Olimpijskem komiteju Slovenije, nogomet pa bo ostal pomemben del njegovega življenja – predvsem v vlogi navijača. Kot pravi sam, največjega navijača NK Bravo.

Po 19 letih ste se odločili zapustiti NK Bravo. Kako težka je bila ta odločitev in kaj je na koncu prevesilo tehtnico?

Odločitev je bila težka. Po dolgem času sem imel občutke, ki jih že vrsto let nisem doživel. Na koncu je prevladala povsem življenjska odločitev. V klubu se počutim odlično. Enostavno sem na tehtnico postavil pluse in minuse zase ter se odločil za novo življenjsko pot.

Nogomet je bil vedno del mojega življenja in tako bo tudi ostalo. V prihodnje predvsem v vlogi največjega navijača Brava. Vsega, kar smo skupaj doživeli in ustvarili, ne moreš izbrisati iz srca ali spomina.

V NK Bravo ste prišli praktično na začetku njegove zgodbe. Kako danes gledate na prve korake kluba in njegovo pot v zadnjih dveh desetletjih?

Upali smo sanjati in verjeli, da lahko ustvarimo veliko zgodbo. Na začetku smo bili izjemna ekipa ljudi. Delali smo pozno v noč, bili ves čas v stiku in dihali za isti cilj. Takrat smo skrbeli za vsega dve selekciji, naš tihi cilj pa je bil, da bi nekoč članska ekipa zaigrala v Prvi ligi. Če danes pogledam nazaj, so bili ti cilji skoraj znanstvena fantastika.

Klub smo šele postavljali na noge. Da bomo nekoč dosegli vse to in da se bo razvoj odvijal tako hitro, si iskreno nisem predstavljal.

Kaj je po vašem mnenju največji razlog, da je NK Bravo uspel zgraditi tako uspešno zgodbo?

Največ zaslug ima vodstvo kluba z gospodom Darkom Klaričem na čelu, ki je ves čas zaupalo stroki. Stroki je omogočilo, da je izbirala ljudi, hkrati pa nas je znalo poslušati, usmerjati in spodbujati z odličnimi idejami.

Klub smo gradili na medsebojnem zaupanju, iskrenosti in poštenosti. To je Bravo vedno bil, to je Bravo danes in verjamem, da bo tak tudi ostal. Skupina ljudi, ki stremi k istemu cilju, se ne strinja vedno o vsem, zna pa prisluhniti drug drugemu, se pogovoriti in poiskati skupno rešitev. Le tako je lahko klub dolgoročno uspešen.

Tudi vaša pot v klubu je rasla skupaj z njegovim razvojem. Kako se danes ozirate na vse vloge, ki ste jih opravljali?

Moja pot je bila res zanimiva. V klub sem prišel kot trener in takrat sem razmišljal zgolj o tem, da bom trener. Kasneje me je vodstvo prosilo, da za eno leto prevzamem vodenje mladinskega programa in pomagam dvigniti njegovo raven. Sprejel sem z mislijo, da se bom po eni sezoni vrnil na igrišče, vendar sem se v novi vlogi dobro znašel in ostal precej dlje.

Ko se je članska ekipa uvrstila v drugo ligo, se je pojavila potreba po športnem direktorju. Vodstvo me je ponovno vprašalo, ali sem pripravljen sprejeti nov izziv. Brez oklevanja sem privolil, čeprav nisem imel nobenih izkušenj. Pravzaprav tudi nikogar, ki bi ga lahko vprašal za nasvet.

Veliko sem se učil sam, poslušal druge, se izobraževal, usklajeval in sodeloval. Hitro sem ugotovil, da je teorija eno, praksa pa nekaj povsem drugega. Vsak dan je prinesel nov izziv, novo oviro pa tudi novo rešitev.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem sodelavcem za potrpežljivost, razumevanje in podporo. Te zgodbe ni napisal en človek. Uspela nam je zato, ker smo bili odlična ekipa.

Je bilo v vseh teh letih tudi kakšno obdobje, kjer je bilo težko?

Spomnim se, da sem bil po prvih štirih letih delovanja kluba zelo blizu odločitvi, da odidem. Takrat sta se za kratek čas oblikovali dve skupini z različnimi pogledi na prihodnost kluba. Še danes ne vem povsem, zakaj je do tega prišlo, dejstvo pa je, da je bilo to zelo turbulentno obdobje.

Na koncu so prevladale prave vrednote. Ostal sem v klubu, zgodbo smo ponovno postavili na trdne temelje in jo nadaljevali. Iz tistega obdobja smo izšli še močnejši.

Kateri trenutek v teh devetnajstih letih vam bo za vedno ostal v spominu?

Največji mejnik je zagotovo uvrstitev v Prvo ligo. To je bil cilj, ki se je nekoč zdel skoraj nedosegljiv, na koncu pa smo ga uresničili. Neverjetno veliko mi pomeni tudi prva uvrstitev v evropska tekmovanja. Če bi leta 2007 ali 2008 komu rekli, da bo NK Bravo igral v Evropi, bi to zvenelo kot misija nemogoče.

Posebno zadovoljstvo mi predstavlja tudi dejstvo, da smo ovrgli številne dvome. Veliko ljudi je govorilo, da je Bravo instantni klub, muha enodnevnica. Pokazali smo ravno nasprotno.

Seveda pa je bilo skozi leta še ogromno lepih trenutkov – od naslovov državnih prvakov mlajših selekcij in nepozabne brazilske zgodbe do odmevnih prestopov naših igralcev. Gradiva je skoraj dovolj za knjigo.

Ena največjih značilnosti NK Bravo je kontinuiteta. Kako pomembno je bilo, da je klub skozi vsa ta leta ohranil stabilnost?

Za razvoj in stabilnost kluba je bila kontinuiteta izjemno pomembna. Vesel sem, da kot športni direktor nisem zamenjal niti enega trenerja. Le enkrat sem moral trenerju povedati, da ga ne vidim kot trenerja članske ekipe. Vse ostale spremembe so bile naravne.

Tako je bilo tudi pri Dejanu Grabiću, ko je dobil ponudbo iz Murske Sobote, Aleš Arnol pa je bil logična naslednja izbira. Imel sem zaupanje vodstva pri izbiri ljudi in mislim, da sem redko zgrešil pri oceni njihovega značaja Zame je bilo vedno najbolj pomembno ali zna nekdo delovati kot del ekipe.

Aleša sem opazil že leta prej, ko sva se srečevala kot trenerja mlajših selekcij. Hitro sem prepoznal odličnega trenerja in predvsem odličnega človeka. Takšni ljudje gradijo klub. In danes odlično vodi našo člansko ekipo.

Kaj vam je delo športnega direktorja dalo tudi na osebni ravni?

Predvsem sem postal precej bolj potrpežljiv. Velikokrat sem se moral ugrizniti v jezik, se umiriti in stvari reševati na mirnejši način. Narava tega dela je takšna, da bi človek včasih najraje eksplodiral, a vendar mora ostati zbran.

Vsak dan sem se tudi učil. Nikoli si nisem predstavljal, da se bom ukvarjal s pravnimi vprašanji in pripravo pogodb. Nikoli nisem imel težave priznati, da česa ne znam. Vedno sem raje vprašal nekoga, ki ve več od mene.

Ob tem pa sem skozi nogomet spoznal tudi prijatelje za vse življenje. Nogomet res povezuje ljudi in ustvarja neverjetne zgodbe.

Tudi doma ste živeli z nogometom. Kako bo zdaj, ko bo vaš vsakdan nekoliko drugačen?

Starejša hči je dobesedno odraščala ob nogometu. Kot dojenčica je bila z mano na treningih v vozičku, kasneje pa je redno spremljala klub in zanj navijala. Tudi njen fant igra nogomet, kar je morda naključje, morda pa tudi ne.

Mlajša hči zgodbo doživlja nekoliko drugače, vendar tudi ona spremlja Bravo in navija zanj. Obe vesta, da bo nogomet vedno del mojega življenja, zato bomo kot družina še naprej obiskovali številne tekme.

Posebna zahvala pa gre moji boljši polovici. V vseh teh letih je bilo z njene strani ogromno razumevanja in prilagajanja. Za to sem ji neizmerno hvaležen.

V kakšnem stanju zapuščate NK Bravo in kakšno sporočilo bi namenili ljudem, ki bodo nadaljevali zgodbo?

Klub je trenutno v odlični kondiciji - tako z vidika vodenja kot tudi finančne in organizacijske stabilnosti. Veseli me, da smo takoj po moji odločitvi zavihali rokave in našli ustrezne rešitve. Bom pa v prehodnem obdobju seveda na voljo za pomoč, če bo to potrebno.

Verjamem, da bo Bravo tudi v prihodnje ostal zvest svojemu načinu dela in nadaljeval svojo naravno, organsko razvojno pot. Morda bi bilo celo dobro, da bo razvoj nekoliko počasnejši, saj je vse, kar nam je uspelo ustvariti v zadnjih letih, res izjemen dosežek.

Čeprav odhajam, ostajam največji navijač NK Bravo.


MH