Za Bravo navijajo tudi v Pekingu

Owen, rojen v Združenem kraljestvu, in Melissa, iz severovzhodne Kitajske, si nikoli nista predstavljala, da bosta postala predana navijača slovenskega nogometnega kluba.

Njuna zgodba se je začela v Pekingu, kjer sta živela, preden sta se tik pred pandemijo COVID-19 preselila v Slovenijo. Počitnice v Ljubljani so se spremenile v nekaj trajnejšega, ko ju je prijetno vzdušje in večkratno spodbujanje domačinov prepričalo, da ostaneta.

"V Slovenijo sva prišla na počitnice tik pred COVID-om in nenehno sva srečevala ljudi, ki so rekli: "Tukaj bi morala živeti." Ko se je začela pandemija, sva se odločila za selitev," se spominja Owen.

V Pekingu sta skupaj vodila amaterski nogometni klub pet let. Šlo je za projekt iz srca, ki je vključeval ekipe za pet na pet, sedem na sedem in enajst na enajst. "Bilo je delo iz ljubezni, brez dobička, samo strast naju je vodila," pravi Owen. Žal je njun projekt, ki je vključeval 30 igralcev, med in po pandemijo propadel, a novo športno ljubezen sta spoznala v novi domovini.

Vse se je spremenilo, ko je Owen obiskal tekmo Brava. "Vsi so bili izjemno prijazni in gostoljubni," pravi. Ko se mu je končno pridružila še Melissa—zaradi pandemije z zamudo—so se navijači spomnili nanjo iz Owenovih zgodb in jo toplo sprejeli. "Ko je Melissa prišla na svojo prvo tekmo, so se ljudje spomnili nanjo in jo pozdravili," se smehlja Owen.

Melissa pred tem ni vedela veliko o nogometu. "Niti pravil nisem poznala," se zasmeje, a stvari so se hitro spremenile. Začela je igrati v ženski ligi in se celo pridružila moški ekipi pet na pet. "Zdaj vem malo več," skromno pravi.

Za Owena je bil nogomet del življenja že od mladosti v Ipswichu. Z nostalgijo se spominja, kako je po mestu srečeval igralce, kot je bil Amir Karić, ki je nekaj časa igral za Ipswich, kar je nogomet naredilo oseben in dostopen—podobno kot njegova današnja izkušnja z Bravom.

Zdaj, ko živita v Celju, Owen in Melissa potujeta po vsej Sloveniji, da bi podpirala Bravo, vedno z javnim prevozom. "Ja. Vsi čudno pogledajo, ko omeniva javni prevoz. Ampak tudi počasi se daleč pride," pove Owen. Cenita bolj sproščen življenjski tempo. "Zelo mi je všeč tukaj. Ljubljana je bolj zelena in mirnejša kot Peking," pravi Melissa.

Spoznala sta tudi druge navijače, ki hodijo na gostujoče tekme, in skupaj tvorijo tesno povezano skupnost. "Zdi se, kot da si del majhne družine, ko vidiš iste obraze na gostovanjih," doda.

Do danes sta približno 20 dresov Brava odnesla nazaj v Peking za prijatelje, nekaj pa tudi v Ipswich. "Vsi so bili darila zelo veseli. Zdaj za Bravo navijajo tako v Pekingu, kot tudi v Anlgiji," Owen ponosno pove.


Na zadnji domači tekmi sta Owen in Melissa obiskala tudi garderobo Bravo Big Bang, spoznala Uroša Likarja in se fotografirala z dresom svojega najljubšega igralca.

Sam poseduje več dresov NK Bravo, tudi nekaj vratarjevih. Ob vprašanju ali zna našteti igralce NK Bravo pa jih izstreli v trenutku. Tudi Melissa je pomagala. Čeprav Owen ostaja zvest domačemu klubu Ipswich Town, ga misel na morebitni obračun med Bravom in Ipswichom spravi v zabavno dilemo. "Če bi Bravo kdaj igral proti Ipswichu, res ne vem, za koga bi navijal," se zasmeje.

V prihodnosti par načrtuje, da bo še naprej spremljal Bravo BIg Bang po Sloveniji, in upata, da bosta kmalu obiskala tudi Lendavo, ki ostaja edina destinacija gostujoče tekme, ki je še nista obiskala.

Njuna zgodba je iskreno pričevanje o tem, kako lahko nogomet presega meje, ustvarja skupnost in ljudem pomaga, da se počutijo kot doma—ne glede na to, kje na svetu so.



MH
Foto: Owen & Melissa