Tomaž Petrovič

Tomaž Petrovič,
vodja strokovnega sveta in trener ekipe U12

»Nogomet je moje življenje.«

Kako se počutite v NK Bravo?

Odlično. V klubu je vse tako kot mora biti, na vseh nivojih hitro napredujemo, rastemo. Med sabo se dobro razumemo in spoštujemo, imamo skupne cilje.

Kakšno pa je na splošno vaše počutje v Ljubljani?

Dobro, počasi se spet navajam. Sicer sem bil v Ljubljani že prej kar nekaj časa, vendar pa sem se pretekli dve leti dodobra navadil na Celje. Vse se vrti okoli službe, tako da trenutno ne razmišljam veliko o teh stvareh, čeprav je vse to tudi življenje.

Ste stežka zapustili CMC Publikum?

Uhh, zelo težko. Mislim, da je bila to ena najtežjih odločitev. V Celju sem se tako službeno kot tudi zasebno super počutil. Popolnoma sem se navadil, čeprav prej mesta in sodelavcev praktično nisem poznal. Mislim, da smo imeli v Celju najboljši trenersko ekipo v Sloveniji, tudi izven službe pa sem se s sodelavci zelo dobro razumel. Vendar se je kasneje žal zgodilo, da nas je nekaj odšlo stran. Najtežje pa je bilo končati oz. prekiniti delo z igralci oz. ekipama, ki sem ju gradil dve leti. Res škoda. Drugače pa bosta klub in mesto vedno lepo zapisana pri meni. Veliko sem se naučil, tako in drugače.

Kako bi ocenili delo v NK Bravo v preteklih mesecih?

Mislim in vem, da je bilo narejenega ogromno dela. Ogromno. Vendar je veliko sadov tega dela zaenkrat še skritega očem javnosti. Klub je bil poleti praktično na začetku svoje poti in mislim, da si tisti, ki niso bili nikoli prisotni pri takšnem projektu, ne znajo niti približno predstavljati, koliko stvari je treba urediti. Sploh, če so cilji takšni kot jih imamo mi. Postavljati je treba začeti celoten sistem funkcioniranja na vseh nivojih. Razmišljati o tem, kako imeti kasneje čim manj problemov, kako biti boljši od ostalih, sprejemati pomembne odločitve. Sam pa se bil kot vodja strokovnega sveta ter neke vrste koordinator dela sodelavcev ter kot trener ekipe, ki ima jasno postavljene cilje, zelo obremenjen. Praktično se je delalo in se še dela non-stop.

Kako komentirate rezultate ekip U10 in U12?

Mislim, da so rezultati odlični. Pri kategoriji U10 smo ekipo zbrali praktično čez poletje in jesenski del končali na 4. mestu, ki mislim, da je čisto realno. Pred začetkom ne bi nihče pričakoval, da bomo samo enkrat izgubili. Čaka pa ekipo U10 še veliko dela in predvsem je treba nadaljevati s selekcioniranjem. Moja ekipa je znala potrditi vlogo favorita in smo zanesljivo prvi z velikansko prednostjo. Kljub temu, da smo na glas govorili o prvem mestu, pa so rezultati vseeno fantastični. V 32-ih tekmah doseči 31 zmag, 1 remi ter 0 porazov ni ravno lahko.

Kako bo izgledalo delo v naslednjih mesecih?

Ekipe bodo normalno nadaljevale s procesom treniranja, sodelovali bomo v Zimski ligi MNZ Ljubljane, se udeleževali turnirjev, predvsem pa trdo trenirali. Ravno treningom se bomo v zimskem času najbolj posvetili, zato bomo tudi vse tekme vzeli bolj kot trening. Morda bo zaradi tega tudi kakšen poraz več in mogoče slabša igra na trenutke, vendar pa se nam bo že spomladi vse povrnilo. V klubu pa bomo nadaljevali z vsemi projekti, dela nikakor ne manjka.

Našo generacijo fantov letnik 1995, ki tvorijo jedro ekipe U12, nekateri ocenjujejo kot izjemno. Kako jih vidite vi?

Ta generacija fantov je zagotovo ena boljših, ne morem pa reči, da je odlična, kot govorijo nekateri. Z njimi sem imel in imam ravno toliko dela kot s katerokoli drugo ekipo. Z vsemi je treba predvsem delati. Manjka nam še tako kvalitete kot tudi kvantitete, je pa res, da fantje znajo igrati nogomet. Bolj kot vse ostalo pa me veseli, da imajo nogomet radi, da se dobro razumejo, da jim ni težko resno trenirati ter da si želijo vedno in povsod zmagovati. Ravno zaradi tega verjamem v njih in rad delam z njimi.

Od česa je na splošno najbolj odvisno kdo od otrok bo na koncu uspel v nogometu in kdo ne?

Težko in hkrati lahko vprašanje. Predvsem od telesnih sposobnosti, značilnosti, karakternih lastnostih. Nič manj pa od načrtnega in kakovostnega treniranja. Skratka cel kup pomembnih stvari, ki morajo biti na primerni ravni za določen nivo. Vse se sešteva in na koncu dobiš neko vsoto. Nivojev pa je v nogometu zelo veliko. Predvsem pa mislim, da moramo vsi skupaj v Sloveniji prevzeti miselnost, da je mogoče s kvalitetnim trenažnim procesom narediti veliko. Ne moremo se zanašati samo na selekcioniranje, to lahko počnejo kvečjemu nogometne velesile, kjer imajo več deset milijonov prebivalcev, tradicijo in odlično infrastrukturo.

Imajo igralci v NK Bravo prihodnost, je to pravi klub za talentirane igralce?

Verjamem, da je. Tudi sam ne bi bil tukaj, če ne bi verjel. Prepričati pa se mora predvsem vsak sam. Naredili bomo vse, da bomo igralcem ponudili najboljše pogoje za napredek. Tukaj mislim tako na igrišča, dvorane, rekvizite, treninge, predavanja, skratka celoten sistem. Veliko ljudi je še precej skeptičnih, ker nas ne poznajo, vendar nas bodo iz dneva v dan poznali vse bolje, ne samo v Ljubljani.

Kot vodja strokovnega sveta odgovarjate za strokovno delo vseh selekcij. Kako se delo v našem klubu razlikuje od ostalih?

Ne želimo se primerjati z ostalimi, enostavno želimo biti najboljši. Postavljamo sistem, ki verjamemo, da bo najboljši. Poskušali bomo delati kar najbolj načrtno, strokovno in profesionalno. Želimo imeti popoln vpogled in nadzor nad našimi igralci. To pa pomeni kvaliteten trenažni proces, testiranja, selekcioniranje, natančne baze podatkov, razna klubska pravila, enotno delo vseh trenerjev, jasna vizija, zelo natančni kratkoročni in dolgoročni načrti. Vem kako bomo delali pri nas, ne morem pa povedati, v čem se razlikujemo od ostalih. O tem naj sodijo drugi. Predvsem pa se na dolgi rok hitro vidi, kje se je kaj naredilo. Nič se ne da skriti.

Kakšno je delo profesionalnega trenerja mlajših selekcij?

Zelo naporno (smeh). Prijatelji, sorodniki me velikokrat sprašujejo, kaj sploh delam in mi očitajo, da tako ali tako delam samo 2 uri na dan, ko sem na igrišču. No, resnica je popolnoma drugačna. Profesionalnih trenerjev v Sloveniji ni veliko, in tisti, ki smo, moramo garati, da zadržimo svoj status. Zavedati se je treba, da nismo v Angliji, Španiji ali kje drugje, kjer imajo klubi ogromno denarja in so naloge natančno razdeljene ter se trenerji lahko posvetijo samo svoji ekipi. Biti profesionalni trener v Sloveniji pomeni, da ob trenerskem delu delaš še cel kup drugih stvari, ki se včasih bolj, včasih pa čisto nič ne nanašajo na strokovno delo. Ob treningu na igrišču se je treba še pogovarjati z igralci, s starši, s sodelavci, z učitelji, vsakodnevno vnašati podatke v računalnik (načrti, analize, podatki), opraviti cel kup telefonskih pogovorov, razmišljati o igriščih, rekvizitih, načrtovati, organizirati tekme, priprave, druge aktivnosti, gledati druge tekme zaradi zanimivih igralcev, nasprotnikov in še in še bi lahko našteval. Moj dan se ponavadi začne ob 08.00 zjutraj, dopoldne so na vrsti razne administrativne zadeve, pogovori z vsemi sodelavci, koordiniranje dela, razni sestanki, načrtovanje treningov in vseh ostalih aktivnosti. Ob tem je ponavadi cel kup nepredvidljivih problemov, ki jih je treba reševati. Po kosilu je že treba iti na trening, ponavadi sem na prizorišču treninga že vsaj 45 minut prej, po treningu skoraj vedno sledi kakšen pogovor. Če je čas še ogled kakšnega drugega treninga, tekme. Po 21.00 se ponavadi usedem za računalnik in potem imam mir za resno delo – spet pregledati vse aktualne zadeve, stalna opravila glede vnosa podatkov, načrtovanje, razmišljanje, izobraževanje. Zadnje čase hodim spat ob 01.00 (večkrat pozneje, kot prej).

Kakšne so vaše ambicije?

Najvišje. Zato mi tudi ni težko tako veliko delati. Sem zelo ambiciozen. Hkrati pa je nogomet moje življenje, hobi, služba. Vse se vrti okoli nogometa. Sem lahko srečen, ker delam točno tisto, kar sem vedno želel, hkrati pa je to moja služba. V tem trenutku pa so vsi moji cilji povezani z NK Bravo.

Življenjski moto?

Hmm. Kar daš, to dobiš. Vse se vrača, vse se plača.

Kdo je po vašem mnenju najboljši nogometaš na svetu? Klub, trener, država?

Težko je reči, ker je veliko različnih tipov nogometašev. V zadnjih letih je bil sigurno Zinedine Zidane, trenutno pa bi težko koga izpostavil. Prihodnost pa mogoče pripada Argentincu Messiju. Veliko fenomenalnih igralcev je danes. Klub? Bolj ali manj so na vrhu vedno isti. Trenutno Barcelona in Chelsea. Med državami je jasno – svetovni prvak je Italija. Na koncu se vedno vse gleda skozi rezultat. Najboljši trenerji pa so tisti, ki so osvojili največ lovorik – Lippi, Capello, Mourinho, Rijkaard. Obstajajo različni tipi trenerjev, meni je zelo všeč Wenger, ker vedno znova zbira mlade igralce in iz njih naredi moštvo, ki je enakovredno vsem ostalim. Trenerje je potrebno ocenjevati predvsem relativno in ne absolutno, saj delujejo v različnih okoljih z različnimi zmožnostmi.

V kateri državi in  kateri klub bi najraje trenirali?

Če bi lahko izbiral, potem bi se verjetno odločil za največje – Real, Barcelona, Milan, Juventus, Manchester, Chelsea, Bayern. Teh sedem bi izpostavil.

Igra katerega kluba vam je trenutno najbolj všeč?

Kombinatornost Barcelone, Arsenala ter agresivnost Chelseja.

Kakšno je vaše mnenje o nogometnih sodnikih in kako bi, če bi, spremenili pravila?

S sodniki se poskušam čim manj obremenjevati. Zame ne obstajajo, raje se ukvarjam s svojim moštvom. So samo ljudje, ki se imajo pravico motiti. Igralci naredijo med tekmo cel kup napak, če pa sodnik naredi eno, pa se potem cel teden govori samo o tem. Mislim, da se mora predvsem vsak akter v nogometu posvetiti izključno svojemu delu.

Pred kratkih ste bili v Pragi, na obisku pri nogometnih klubih Sparti in Slaviji. Kakšne so tam razmere, kako delujeta ta velikana vzhodnoevropskega nogometa?

Tri dni sva s sodelavcem Ambrožem Krajncem preživela v Pragi in dobro spoznala oba kluba, predvsem obe nogometni šoli. Bilo je super, veliko zanimivega sva videla, spoznala pogoje dela, trenerje, ostale zaposlene. Spremljala sva cel kup treningov, se pogovarjala, spraševala. To je drug svet, s katerim se v Sloveniji v marsičem ne moremo primerjati. Pogoji za delo, celoten sistem, vadbeni centri, to je vse na takšnem nivoju, ki si ga je, verjemite, težko predstavljati, kaj šele imeti. Povrhu vsega pa selekcija, bazen približno 4-5 milijonov prebivalcev. Vsi gredo v Sparto ali Slavijo. V vsaki ekipi je 20 takšnih talentov, da je užitek gledati.

B.K.