15.12.2022

GAL LUBEJ FINK: Velikan na golu Brava

Vsakoletna revija Bravo Bravo je izšla že 16. zapovrstjo. V vsakoletnem klubskem gradivu je znova veliko intervjujev, zanimivih člankov, statistike, fotografij, ... Izbrane članke pa vam pred vstopom v leto 2023 ponujamo tudi v digitalni obliki.

PREBERITE ŠE:
Arnol: Čudežna dežela vsesplošnega udobja ne obstaja

Mladi reprezentant Slovenije, eden najvišjih igralcev v slovenskem nogometnem prostoru in sin nekdanjega vrhunskega rokometaša. Gal Lubej Fink je trenutno na vrhuncu svoje mlade kariere, a nikakor še ni dosegel svojega izjemnega nogometnega potenciala.   

Številni nogometaši imajo prav posebno zgodbo ob začetku svojih karier. Kakšna je vaša?

Nogomet sem začel igrati nekje okoli osmega leta in najprej sem bil špica. Vsi smo želeli biti tisti, ki bi dajali gole. No, dokaj hitro sem spoznal, da mi gre bolje preprečevanje kot doseganje golov. Kasneje so mi doma povedali, da sem se tudi po stanovanju zelo hitro začel metati za žogami, ko sem bil še zelo majhen. Oče mi je streljal na gol, ki so ga predstavljala vrata, jaz pa sem lovil žoge.

Vaš oče je bil vrhunski rokometaš. Igral je na olimpijskih igrah in osvojil tudi srebrno kolajno na domačem evropskem prvenstvu leta 2004. Rokomet ni bil nikoli na mizi?

Vedno je ponavljal, da se lahko ukvarjam z vsemi športi, samo z rokometom ne (smeh). Ta fenomen se sicer ponavlja. Večina nekdanjih športnikov svojih otrok ne želi usmeriti v svoj šport. Verjetno zato, ker predobro poznajo vse okoliščine. Se pa ob kakšnih druženjih z očetovimi nekdanjimi soigralci vselej pošalimo, da bi iz mene naredili izjemnega zunanjega igralca. 10 kilogramov več in me nihče ne bi uspel ustaviti.

Koliko vam oče s svojimi izkušnjami pomaga na profesionalni poti?

Podpira me na vsakem koraku. Po tekmi se včasih pogovoriva, predebatirava dobre in slabe stvari, a v kakšne detajle se ne spuščava. Tudi njemu v času aktivnega igranja ni bilo všeč, če se je nekdo ukvarjal z njegovimi odločitvami. Me pa spodbuja. Morda je bil na tekmah kadetov in mladincev nekoliko manj na tribunah, zdaj pa je vselej na stadionu.

Se spominjate vašega prvega treninga za Bravo?

Moj prvi trening v NK Bravo je bil na Belinki. Še zdaj se ga zelo dobro spomnim, sploh moja pričakovanja in občutke. Bilo mi je zelo všeč in glede na to, da sem še vedno tukaj, je bilo zadovoljstvo verjetno obojestransko.

Ste bili že takrat med najvišjimi?

Že takrat sem bil med višjimi, če sem bil najvišji, pa se ne spomnim.  Šele v tretjem letniku srednje šole sem nehal rasti.

Na kateri višini ste se ustavili?

202 centimetra.

Thibaut Courtois ima celo tri centimetre manj.

Tukaj sem ga že ujel (smeh). Je pa Courtois moj vzornik. Je najboljši na svetu, igra za najboljši klub na svetu. Po takšnih igralcih se je treba zgledovati.

Za vratarja je višina in ogromna prednost, kajne?

Je zelo dobrodošlo (smeh), ampak biti visok še ne pomeni avtomatično biti dober vratar. Moja višina prinaša tudi določene pasti. Predvsem pri nizkih žogah.

Imate pri teh strelih še največ rezerve?

Gre bolj za koncentracijo pri lovljenju teh žog. Menim, da sem na tem področju naredil velik korak naprej v primerjavi z lansko sezono. Zagotovo pa sem lahko še boljši. Kar se tiče rezerv, pa jih imam največ pri igri z nogo.

Kako gledate na vaš nogometni razvoj v Bravu?

Ko sem prišel v klub, je bila članska ekipa v drugi ligi. Čeprav sem začel pri kadetih, sem se zelo hitro preizkusil na treningih članov pa tudi na članski prijateljski tekmi sem zelo hitro dobil priložnost. To prvo doživetje v članski konkurenci mi je dalo ogromno motivacije za naprej. Takrat sem imel cilj pred očmi in točno sem vedel, zakaj je treba garati na treningih.

V kadetski konkurenci sem sicer konstantno branil in se razvijal. Kmalu sem kot kadet branil tudi v mladinski ligi. Veliko je bilo potrditev dobrega dela na moji poti, kar je nedvomno posledica dobrega dela v klubu. Z vsemi trenerji, s katerimi sem delal, sem napredoval. Največ pa mi je dal Miha Obrez, ki nas z željo po napredku dnevno motivira in potiska do limita.

Biti del članske ekipe ali pa braniti za člansko ekipo. Dve povsem drugačni situaciji. Kako težko je čakati na svojo priložnost?

V vlogi drugega vratarja seveda upaš in čakaš na trenutek, ampak na silo ne gre. Vse ima neko logično sosledje, vse potrebuje svoj čas. Tudi v vlogi drugega vratarja moraš skrbeti za svoje naloge, spodbujati soigralca, ga motivirati in mu ponujati močno konkurenco. Je pa zanimivo, da svojo priložnost začutiš že na treningu.

Gre za nek poseben občutek, ko veš, da si pripravljen. Tako kot sem v kadetski selekciji čutil, da sem pripravljen za igranje na mladinski ravni, sem začutil tudi trenutek za igranje na članski ravni.

Kdaj ste vi začutili, da je napočil vaš čas?

Že lani sem bil večkrat prepričan, da bi lahko branil v prvi ligi, a je bilo morda še nekaj dvoma. Na tisti tekmi v Sežani ob koncu sezone sem nato dobil potrditev. Delo sem opravil dobro, ostal brez prejetega gola in verjel, da bom kmalu lahko konstantno branil na tem nivoju.

Tudi v letošnji sezoni ste dobili priložnost prav v Sežani. Od takrat ste serijsko na golu v prvi ligi, štirikrat ste ostali tudi brez prejetega gola.

Vsa ta leta sem trdo delal za svojo priložnost in zdaj jo želim na čim boljši način izkoristiti. Hvaležen sem trenerjem za zaupanje.

Je težko sredi sezone stopiti med vratnici in se povezati z igralci?

Ni bilo nobenih težav. S fanti se odlično razumemo. Na treningu igramo tudi v različnih postavitvah, zaradi česar se med seboj poznamo. Sicer pa vsi zasledujemo isti načrt, zato redko pride do kakšnih nesoglasij.

Vratar je poveljnik obrambe, mora imeti avtoriteto. Čeprav ste sami eden najmlajših, pa je le malokdo kdo dlje v klubu od vas.

Glede na to, da sem tako dolgo že v klubu, bi se lahko počutil kot eden izmed izkušenih (smeh). Letošnja sezona je moja peta v NK Bravo in seveda pomaga, da so stvari utečene, da razumeš in poznaš celoten ustroj kluba. Od aktualnih igralcev sta v klubu dlje časa zgolj Kurta (Almin Kurtović o.p.) in Troli (Žan Trontelj o.p.).

Skozi vratarsko šolo NK Bravo je šlo kar nekaj fantov, ki zdaj branijo v prvi ligi, nekateri so uspešni v tujini, tudi v reprezentanci. Domen Gril in Igor Vekić sta pokazala, da se lahko s trdim delom in uspešnimi predstavami pride zelo daleč. Tudi sami že razmišljate o prestopu v tujino?

To je zagotovo naslednji korak. A tudi tukaj ne bo šlo nič čez noč. Treba se je dnevno dokazovati, poskušati napredovati na vsakem koraku. Z vpoklicem v reprezentanco U21 sem dobil še dodatno potrditev, da sem na dobri poti. Če mi bo uspelo ostati na njej, se nimam česa bati.

SPONZORJI

BRAVO MALČKI, KUL NAVIJAČ, BRAVO NOGOMETNA IZKUŠNJA

SPONZORJI IN PODPORNIKI