Polanič: Kam želimo in kako do cilja?

Vsakoletna revija Bravo Bravo je izšla že 16. zapovrstjo. V vsakoletnem klubskem gradivu je znova veliko intervjujev, zanimivih člankov, statistike, fotografij, ... Izbrane članke pa vam pred vstopom v leto 2023 ponujamo tudi v digitalni obliki.

PREBERITE ŠE:
Arnol: Čudežna dežela vsesplošnega udobja ne obstaja
Intervju: Gal Lubej Fink
Darko Klarič: Čestitke vsem, ki skupaj pišejo našo nogometno zgodbo
Vanja Drkušić: Ko je glava na mestu, delujejo tudi stvari na igrišču
Drobnič: V ekipi nikoli ni bilo slabe volje
S športnim direktorjem skozi prelomnice NK Bravo
Udarnih 11: Športno poslobni model NK Bravo
Jevšenak: Na začetku je bilo vse težko

Nogomet je v Sloveniji daleč najbolj množičen šport. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji prek 60.000 registriranih igralcev, skoraj 1700 trenerjev in 265 klubov, vsak krog prve lige si v grobem ogleda okoli 100.000 gledalcev, na praktično vsakem turnirju katere od mlajših selekcij se zbere po nekaj sto navijačev (beri družin), …  Če pogledamo širše, je torej nogomet doma v praktično vsaki deseti družini, ob upoštevanju nogometnih navijačev pa praktično v vsaki družini nogomet tako ali drugače igra vsaj majhno vlogo.

Izhodišče je torej več kot zadovoljivo. Ni idealno, nikakor pa ni slabo. Toda kako celoten ustroj dvigniti na višjo raven? Kako povečati zanimanje za igro, obisk tekem, pogoje za treninge najmlajših, prihodke, … V to, kaj je potrebno narediti na sami zelenici, se ne bom spuščal. Naj o tem sodijo drugi, ki imajo več izkušenj in znanja na tem področju.

Toda kaj želimo z nogometom v Sloveniji pravzaprav narediti in kako bomo do cilja prišli? Ne slepim se, da obstaja ena čarobna rešitev, ki bi v slovenskem klubskem nogometu vse postavila na pravo mesto in rešila vse težave. A če bi vsak od deležnikov opravil svoj del, sem prepričan, da bi se lahko zelo hitro pogovarjali o popolnoma drugačni sliki. Slovenski klubski nogomet je v zadnjih letih na finančnem področju ogromno izgubil. Finančni udarec zaradi epidemije je bil izredno velik, vsi pa posledice čutimo še danes. Že pred epidemijo razmere niso bile rožnate, po treh letih zaprtih tribun, pa so se razmere zgolj še zaostrile. Vsak od klubov jih seveda rešuje na svoj način. Eni bolj, drugi manj uspešno.

A če bomo želeli vsi skupaj splavati nazaj v območje, ko se bomo lahko realno (ne sanjaško) pogovarjali o razvoju in ne zgolj preživetju, nas čaka ogromno dela. Od izboljšanja infrastrukture, do boljšega pokrivanja nogometa v medijih, večje angažiranosti klubov, boljšega obiska tekem, več aktivnosti na dneve tekem, močnejše vpetosti podjetij v šport, boljše prodaje vstopnic, hrane, pijače dresov in navijaških artiklov na dneve tekem in več poslovnega razmišljanja v klubih.

Podobno kot v življenju so tudi v nogometu stvari prepletene. Vsak od nas v vsakem danem trenutku namreč nastopa v več kot zgolj eni vlogi. Izgovori kot so: »to ni moje delo« ali »za to bi moral poskrbeti nekdo drug«, vsaj zame niso sprejemljivi. Vsak od nas lahko pripomore k boljši družbi. Če si to seveda sploh želi. Kako prepletene so vloge v nogometu, verjetno lepo prikaže že moj primer. Na eni strani sem navijač/podpornik, na drugi strani sem vpet v nogometno šolo, saj moj sin trenira v eni od najmlajših selekcij, na tretji strani pa sem tudi del poslovno-marketinškega dela NK Bravo.

Prvi dve vlogi sta sorazmerno enostavni. Kot navijač sem si že pred sezono zagotovil sezonsko vstopnico, sin pa jo je dobil brezplačno od kluba. Moja družina je 1% dohodnine namenila NK Bravo, saj vem, da gre denar iz tega naslova namensko prav v razvoj nogometne šole. Kjer sem lahko, sem tudi zavarovanja prenesel na Generali, saj ima od tega nekaj tudi klub. S sinom imava tudi polno omaro dresov, šalov, kap in še kaj bi se našlo. Vloga starša mladega nogometaša je bolj kot ne podpora otroku ter seveda dežurni šofer na treninge in tekme. Ta del mi je v resnici še najbolj v veselje, saj sem se prek nogometa bolje povezal s sinom, odlično pa smo se ujeli tudi starši, ki si med seboj pomagamo, v času treningov skočimo v Bravo Bar, ko igrajo člani, naši »tamali« skupaj skačejo po tribunah …

Nekoliko bolj je kompleksna je tretja, torej poslovna vloga. Glavna naloga poslovno-marketinškega dela v kateremkoli klubu je - oziroma bi vsaj morala biti - kako zagotoviti čim več sredstev in čim boljše pogoje za normalno delovanje članske ekipe in mladinskega pogona. Nikakor ne more zgolj in izključno poslovni del zagotoviti vsega, kar je potrebno. Lahko pa doda svoj kamenček v mozaiku.

Na področju sponzorstev smo v NK Bravo v zadnjih nekaj letih naredili velik preskok. Vemo, da za sponzorje oglasni panoji niso dovolj. Te lahko katerokoli podjetje ceneje obesi tudi kamorkoli ob avtocesti. Zato smo v prvi vrsti za naše sponzorje oblikovali ustrezne marketinške produkte, nadgradili naše aktivnosti na marketinškem področju in začeli razmišljati izven ustaljenih okvirjev.

Sponzorstva so brez dvoma izredno velik in neizkoriščen potencial za celotni slovenski klubski nogomet, ne zgolj za NK Bravo. V evropskem nogometu prihodki od sponzorstev v povprečju pokrijejo okoli 25 odstotkov letnega proračuna kluba. V Bravo smo trenutno na približno 20 odstotkih, cilj pa je priti nad 30 odstotkov.

A kje so sploh limiti v slovenskem nogometu? Poglejmo čez našo južno mejo, kjer je seveda potrebno upoštevati večje število prebivalcev in boljši obisk tekem na eni strani ter manjšo kupno moč na drugi strani. Največji trije hrvaški klubi so v lanskem poslovnem letu s sponzorstvi v povprečju zaslužili 1,9 milijona evrov. To je več, kot znaša povprečni letni proračun večine slovenskih klubov. Tudi če znesek prilagodimo na slovenske razmere, bi to pomenilo v povprečju milijon evrov na klub. Ta znesek po meni dosegljivih podatkih v Sloveniji doseže zgolj en klub, preostali pa se vrtimo nekje v razponu med 200.000€ in 500.000€.

Da bomo v NK Bravo sponzorstva čez noč podvojili je seveda iluzorno pričakovati. Preden dosežemo ta cilj, bomo na eni strani morali zrasti na socialnih omrežjih, še izboljšati našo ponudbo za sponzorje in povečati obisk tekem. Na socialnih omrežjih smo v zadnjih treh sezonah bazo sledilcev približno podvojili oziroma potrojili (odvisno od posameznega socialnega omrežja), najmanj podvojitev pa je cilj tudi za leto 2022, saj smo na socialnih omrežjih še vedno (pre)majhni za resno veliko sponzorsko zgodbo. Na tej točki lahko prav vsak navijač doda svoj pečat. Potrebuje samo minuto ali dve za mobilnim telefonom, za katerim verjetno vsi preživimo veliko preveč časa.

Kako pa je z obiskom tekem in prihodki iz tega naslova? V naših prvih treh sezonah v Prvi ligi Telemach smo imeli več časa zaprte tribune kot pa odprte. Prva prava sezona brez omejitev na tribunah je tako šele letošnja. Glede na prve ocene je bilo na tribunah ŽAK-a v letu 2022 nekaj več kot 15.000 gledalcev, 6-krat pa smo dosegli štirimestno število. Malo, premalo! Da bi lahko nadgradili celoten spremljevalni program na dneve tekem, izboljšali ponudbo in ponudili nekaj več, bi morali v 2023 številko povečati na vsaj 25.000. To je cilj, proti kateremu bi morali stremeti vsi v klubu, od trenerjev, igralcev, navijačev, članov nogometne šole in vseh, ki so kakorkoli povezani s klubom. Spremljati tekmo s kavča ni in nikoli ne bo enako, kot podpreti ekipe s tribun. Če nam bo cilj glede števila obiskovalcev uspelo doseči, bi samo iz tega naslova pokrili med 10 in 15 odstotki letnega proračuna, kar bi bilo nujno potrebno za nadaljnji razvoj NK Bravo. To nikakor ni nerealen cilj, saj ga dva kluba v naši državi že presegata. Bomo lahko mi tretji?

Na prihodke od TV pravic, kaj veliko vpliva nimamo. V Evropi ti prihodki predstavljajo približno tretjino virov financiranja oziroma celo še nekoliko več kot sponzorstva, medtem ko smo v Sloveniji glede na dostopne podatke v razponu med 5 in 15 odstotki, odvisno od kluba.

Nogomet v Sloveniji nikoli ne bo igra velikih številk, kot je to v največjih evropskih ligah. V Sloveniji je nogomet igra veliko majhnih številk. A ko seštejemo zgornje točke, smo že na polovici letnega proračuna. Na polovici poti.

A potrebno se bo dvigniti iz zone udobja in nekaj dejansko narediti. Ne zgolj čakati, da bo nekdo nekaj naredil namesto nas.

Matjaž Polanič
Poslovni direktor NK Bravo